Vzhodni pristopi kot so Ayurveda, tradicionalna kitajska medicina (TKM), Unani, tibetanska medicina, itd. so popolnoma legitimni in zelo dobro služijo kot alternativa aktualnemu mehanističnemu sistemu, ki ga vzpostavlja alopatska medicina. Toda postavlja se vprašanje, ali nimamo mi na zahodu nekaj svojega? Spomnimo se takoj naše bogate zeliščarske tradicije, v kateri lahko najdemo koščke neke stare civilizacije. Ali nimamo ničesar, kar bi lahko postavili ob bok azijskim filozofskim sistemom? Naša zahodna tradicija ima bogato zgodovino, ki jo je Paracelsus poimenoval Spagirija. Še posebej relevantno je poznavanje spagiričnih postulatov danes, ko nam preži nevarnost izkoriščanja zelišč za izrecno komercialne in industrijske namene.

Na trgu imamo nešteto bio, eko rastlinskih izdelkov, ki pa včasih služijo samo prodajalcem. Pod pretvezo ekologije in skrbi za zdravje se lahko v ozadju skrivajo določeni interesi. V tej luči je pomembno, da spoznamo, kakšen odnos so do narave imeli naši predniki, kako so gledali na svet in na odnose med različnimi entitetami v naravi. To znanje izhaja iz Egipta, iz napisov na različnih stebrih, papirusih, zidovih, grobnicah, iz legend, opisanih v templjih, zapisano je med vrsticami izbranih knjig… Spagirija je beseda, ki jo lahko slišimo v krogih alkimistov, hermetikov ali pa morda le v starih knjigah iz prejšnjih stoletij.

Spagirija je ponovno v razcvetu danes, a najprej je potrebno razložiti, kaj spagirija sploh je. Besedo spagirija naj bi skoval karizmatični Theophrastus Aureolus Bombast von Hehenheim ali kot je nam poznan pod imenom Paracelsus (Einsiedeln 1493- Salzburg 1541). Beseda izhaja iz grščine; sestavljena je iz dveh grških terminov: spao in agheiro, ki se lahko prevedeta tudi z latinskima izrazoma solve et coagula. Beseda torej opisuje Umetnost, ki loči (ali izloči) čisto od nečistega in tujega in ponovno združi v eno. To eno (včasih tudi z imenom kvintesenca) pa ima sposobnost v človeka vrniti tisto izgubljeno harmonijo (zdravje), ki jo potrebujemo, da bi še naprej hodili po svoji duhovni poti. Alkimija pa je beseda, ki jo v zgodovini velikokrat najdemo, bi pa v tem primeru omenila, da beseda neposredno govori o egipčanski deželi. ”Al” je člen v arabščini, ”Kemi” pa je ime, ki so ga dali Egiptu.

Spagirist želi predelati ali obdelati neko naravno entiteto (rastlino, gobo ali mineral), izločiti (ekstrahirati) iz nje božanske darove, tako kot so to počeli egipčanski svečeniki. Jasno je, da se želi izločiti to, kar Van Helmont (flamski zdravnik, kemik in fiziolog, 1577-1644) imenuje ”archeus”, torej ne ”aktivne učinkovine”, temveč dušo rastline, njeno vitalno moč ali arhetip. Lahko bi rekli, da se delovanje alkimije in spagirije osredotoča na tisto, kar je nevidno v vidnem, v nefizičnem svetu, v psihičnem svetu (po Jungovi definiciji), v kraljestvu arhetipov, bogov, tistih, ki so jih Egipčani imenovali ”neter”. V praksi lahko rečemo, da je spagirija alkimistična operativna tehnika.