Gobe so varuhi našega okolja. Nevidne, nekje pod zemljo skrbijo za dinamično ravnovesje med prstjo in preostalim okoljem. Vemo, da so rastline povezane z gobami preko mikorize, ki so kot nekakšna ovojnica na koncih koreninic. Ta pomaga rastlini predelati hranljive snovi, rastlina nudi zavetje in sladkorje gobi, goba proizvede za rastlino koristne hormone, če opazimo gobo pod drevesom, je to znak dobrega odnosa med rastlino in gobo. Gobe predstavljajo ¼ zemeljske biomase.

Izvor gob je neznan. Nekateri trdijo, da so spore prišle na zemljo z meteoriti. Najstarejšo gobo Aureofungus yaniguaensis so našli v koščku jantarja starega 90 milijonov let. Pred 400 milijoni let so bile na zemlji prisotne gobe velikanke ali Prototaxiti, katerih fosile so našli v Savdski Arabiji in Kanadi.

Gobe so poznali tudi Egipčani in so jih imenovali za hrano faraonov. Iz hieroglifov je razvidno, da so jim pripisovali moč nesmrtnosti.

Moderna znanost gobam pripisuje 130 lastnosti: adaptogeno, imunomodulatorno, imunostimulatorno, detoksifikacijsko, proti prostim radikalom, itd. in zanimanje za mikoterapijo se neprestano povečuje, predvsem zaradi njihovih biološko aktivnih sestavin: polisaharidi, ergosterol, sekundarni metaboliti, encimi, kompleks melanin glukan, itd. Ugotovili so, da gobe vsebujejo tudi neko bolj volatilno snov, ki je podobna eteričnemu olju, ki daje vsaki gobi posebno aromo.

Raziskave kažejo, da poznamo okrog 14.000 vrst gob, kar je ocenjeno na le 10% od celote. Od teh je 200 vrst izkazalo medicinsko vrednost, 75 teh je na Kitajskem.

Spagirična predelava gob je posebna tehnika, kjer se večkrat ponovita solve in coagula. Predvsem je pomembno dejstvo, da so gobe sestavljene iz težko prebavljivih snovi (npr. hitin), čemur so se tradicionalno izognili s pripravljanjem poparkov ali čajev, da so dobili od gobe kolikor se le da.

Spagirija pa je umetnost, ki želi izpopolniti gobo za optimalno uporabo pri človeku. Biorazpoložljivost mora biti najvišja možna, da zdravilni učinki takoj pridejo na pravo mesto, ne da bi obtežili našega prvega alkimista, želodec. Še posebej je to pomembno pri bolnih ljudeh, ki imajo že tako poslabšano presnovo.

Pri spagiriji se ne izolira neki majhen del, ki naj bi imel zdravilne lastnosti (npr. betaglukani, ki se jih dodaja v različne dodatke, a ne s pričakovanim učinkom). V spagiriji se upošteva celoto in se postopek spelje tako, da se iz gobe dobi njen celosten zapis, celoto informacij, saj bo le tako ekstrakt razvil najvišji zdravilni potencial. Zato je potrebna multiekstrakcija. Ko je ta zaključena, dobimo ostanek, ki ga v spagiriji imenujemo caput. Ta caput se kalcinira z ”naravnim ognjem”, torej na soncu, da dobimo oligoelemente in minerale v sledovih. Te se doda med preostale ekstrakcije in se postavi v stekleno bučko za cirkulacijo (dinamizacija preparata).

Tako dobimo pripravek, ki je edinstven, ima preprosto uporabo, je dobrega okusa, lahko prebavljiv in je brez stranskih učinkov.

Besedilo : Tjaša Korelc